Deadpool 2 (2018)

Rezultat iskanja slik za deadpool 2

Deadpool, akcijska pustolovščina o nesramnem stripovskem superheroju, ki perverzno uživa v lomljenju kosti in rezanju udi svojih sovražnikov, je leta 2016 presenetila mnoge in postala velikanska filmska uspešnica. Zato ni bilo prav nič presenetljivo, da bodo Marvelovemu heroju pripravili nadaljevanje, ki je letos naposled ugledalo luč sveta. Deadpool 2 je podobno kot mnoga nadaljevanja filmskih uspešnic bolj hrupen, divji, gobezdav, nasičen s posebnimi učinki in spektakularen, kar prinaša nekaj plusov; akcijske sekvence so znova vznemirljive, dogajanje je kratkočasno, film uspe dostaviti nekaj posrečenih šal, Josh Brolin pa je kot zlikovec Cable dovolj karizmatičen, da ga je ves čas veselje gledati. Žal pa vse to ni dovolj, da bi pričujoči film rešilo pred padcem na vsebinsko prazen, predvidljiv in dolgočasen vrtiljak neizkoriščenega potenciala. Glavni problem tega (in prvega) filma je ta, da ima izredno šibak in lenobno spisan scenarij, kar skuša upravičiti z malim morjem samoreferenčnih šal, češ da je film strašno inteligenten ravno zato, ker se ves čas zaveda, da je butast. Z izjemo glavnega junaka in mogoče Cabla so vsi liki pozabljivi in zreducirani na vlogo dostavljanja otročjih enovrstičnic, ki pogosto zvenijo izredo prisiljeno in vulgarno zavoljo vulgarnosti, povrhu tega pa nas film ves čas posiljuje z zlajanim sporočilom o tem, kako pomembna je družina (četudi Deadpoolovi sodelavci v ekipi X-Force večkrat umrejo na najbolj neokusne načine, film pa se iz tega še odkrito norčuje). Deadpool 2 ni popolna katastrofa od filma, saj na vsake toliko časa kaže znake kreativnosti in dobrega smisla za humor, vendar pa je hkrati prenasičen z neumnostmi in zaznamovan z dejstvom, da nima ničesar za povedati.

Ocena +2

Advertisements

In Memorium: Ian Curtis

Povezana slika

17. maj 1980 v poznih večernih urah. Ian Curtis, pevec tedaj vzpenjajoče se post-punk skupine Joy Division, se še zadnjič zaplete v prepir s svojo ženo Deborah, ki je pred tem vložila zahtevek za ločitev. V strahu, da bi se mu poslabšalo zdravstveno stanje, ona želi preživeti noč s Curtisom v njegovem stanovanju na Barton Street, vendar se on odloči, da želi biti sam, preden zjutraj krene z vlakom v Manchester, da bi se srečal s člani svoje skupine o prihajajoči turneji po ZDA. Tekom mučne noči, polne vprašanj in dvomov o njegovi prihodnosti, si Curtis še zadnjič zavrti ploščo The Idiot rockerja Iggyja Popa ter ogleda svoj najljubši film Stroszek režiserja Wernerja Herzoga. Proti jutru Curtis napiše poslovilno pismo za svojo ženo, katera nekaj ur kasneje najde njegovo obešeno truplo v kuhinji. Curtis je storil samomor pri komaj 23. letih.

1. Nadzor

Rezultat iskanja slik za ian curtisBežen vpogled v življenje enega najbolj karizmatičnih in skrivnostnih frontmanov vseh časov je dovolj, da lahko vsaj delno razumemo, kaj je Curtisa pripeljalo do tako drastične odločitve, kot je samomor. Rojen 15. julija 1956 in odraščajoč v hladnem industrijskem okolju delavskega razreda v Manchestru, je že od malih nog veljal za zelo bistrega in načitanega dečka, ki se je še posebej zanimal za filozofijo in literaturo. Pri 12. letih je začel oblikovati okus za poezijo in glasbo, še posebej ljuba sta mu bila Jim Morisson (The Doors) in David Bowie, vendar pa si zaradi skromnih razmer, v katerih je živela njegova družina, ni mogel privoščiti nakupa plošč, zato je te pogosto kradel iz lokalnih trgovin. Med vrstniki se je izoblikoval status “posebneža” z unikatnim okusom za modo ter nagnjenostjo k uživanju najrazličnejših zdravil, ki jih je kradel s svojimi prijatelji. Navkljub dobrim ocenam v šoli je Curtis zelo kmalu obrnil hrbet izobrazbi in se posvetil iskanju službe, še posebej na področju kulture. Več let si je služil kruh kot javni uslužbenec v različnih institucijah, kjer je vlekel ogromno inspiracije za svoja besedila (pesem She’s Lost Control je opis njegove osebne izkušnje, ko je bil med delom priča burnemu epileptičnemu napadu mladega dekleta). Leta 1972 je spoznal tudi svojo bodočo ženo Deborah, s katero se je tri leta kasneje tudi poročil, četudi sta bila obsojena na življenje v majhnem stanovanju in bednih službah.

2. Joy Division

Rezultat iskanja slik za JOY DIVISION

Leta 1976 je Curtis obiskal koncert Sex Pistols in po naključju srečal svoje nekdanje sošolce in prijatelje Bernarda Sumnerja, Petra Hooka in Terryja Masona, ki so tedaj kot punk trio imeli za sabo nekaj uspešnih nastopov. Zaradi zanimanja za glasbo in želje po nastopanju se je Curtis pridružil prijateljem kot pevec in tekstopisec. Novonastala skupina se je sprva imenovala Warshaw, vendar se je kasneje preimenovala v Joy Division, oznako za skupine judovskih deklet, ki so v koncentracijskih taboriščih nudila spolne usluge nemškim vojakom. Skupina je dokaj hitro pridobila na priljubljenosti in to iz mnogih razlogov; zaradi specifičnega darkerskega zvoka, mračnih besedil, ki so se dotikala mnogih neprijetnih tem (duševne bolezni, brezizhodnost delavskega razreda, samomor), seveda pa ne smemo pozabiti na Curtisovo nenavadno obnašanje na odru, ki je pogosto spominjalo na sprevržen ritualni ples. Joy Division so postali uspešni s svojo prvo ploščo Unknown Pleasures, ki še danes velja za enega najboljših glasebnih albumov vseh časov, tej pa je sledila še Closer, nakar je Curtisova smrt prekinila vse načrte o prihodnosti skupine. Preostali člani navkljub izgubi prijatelja niso prenehali z glasbenim ustvarjanjem in kasneje formirali zasedbo New Order.

3. Rušenje zidov

Rezultat iskanja slik za ian curtisCurtis je v privatnem življenju izoblikoval persono zadržanega in občutljivega človeka, ki pa je nenehno hrepenel po pozornosti. V besedilih je pogosto dajal vtis darkerskega poeta, ki je fasciniran nad področji kot so zgodovina (še posebej nacizem), psihologija in filozofija. Četudi je Curtis že od nekdaj veljal za mračnjaka, se je njegovo psihično stanje poslabšalo okoli leta 1978, ko so mu zdravniki diagnosticirali epilepsijo, ta pa mu tekom časa vse pogosteje preprečevala javno nastopanje. Njegova bolezen je strašljivo hitro napredovala, na koncertih pa je večkrat doživel hude epileptične napade, za katere so tako člani skupine kot publika sprva menili, da so del šova. Ti napadi so postali tako spontani in nepredvidljivi, da je Curtis s težavo končal nastope; že rahlo utripanje luči ali celo zvok bobna so bili dovolj za sprožitev napada. Povrhu tega je tudi Curtisov zakon z Deborah naletel na težave, ko se je leta 1979 zapletel v burno razmerje z belgijsko novinarko Annik Honoré, četudi je svoji ženi v poslovilnem pismu priznal, da je vedno ljubil samo njo. Napredujoča bolezen in zakonski brodolom so vse močneje vplivali na Curtisovo psiho, kar se je izražalo tudi preko njegovega pisanja vse bolj mračnih besedil z mnogimi skritimi sporočili, ki so nakazovala, da je fant na koncu z živci. Strašljive prerokbe so se nažalost uresničile 18. maja 1980, ko je Curtis storil samomor in se zapisal med glasbene legende.

Rezultat iskanja slik za ian curtis

Življenjska zgodba Iana Curtisa je kratka in tragična. Gre za zgodbo človeka, ki je z glasbo uspel prepričljivo zajeti mnoga potlačena čustva in jih izpovedati na način, ki nagovarja generacije tako glasbenikov kot poslušalcev po vsem svetu. Hkrati gre za zgodbo človeka, katerega je zaznamovala huda bolezen in mu vsakodnevno grenila tudi tiste redke trenutke, ko se je počutil srečnega ali pa vsaj zadovoljnega. In nenazadnje; bolezen mu je onemogočila delati tisto, kar je najbolj ljubil (poleg svoje družine); glasbo. Tega pritiska preprosto ni zdržal in zato svoji zgodbi spisal tragičen konec. Na srečo pa je za seboj pustil spoštovanja vredno zapuščino, ki ne bo nikoli utonila v pozabo.

Slipknot: Slipknot

Rezultat iskanja slik za slipknot slipknotSpomnim se trenutka, ko sem v 2. letniku srednje šole v eni od najstniških revij uzrl fotografijo devetih tipov v rdečih pajacih in s strašljivimi maskami na obrazih in nemudoma dobil občutek, da gre za zelo “evil” zadevo. Govora je o skupini Slipknot oz. “norcih iz Iowe”, ki so leta 1999 ob izidu prvenca bili po sili razmer potisnjeni v areno tedaj izredno popularnega nu metala, čeprav je bila njihova glasba bistveno bolj mračna, agresivna in surova od recimo kakšnih Limp Bizkit ali Korn. Če smo iskreni, je skupina povsem upravičila svoj zloglasni status s strašljivim imidžem in kaotičnimi koncerti, na katerih ni manjkalo ekscesov (masturbiranje na odru, bizarne akrobacije, ki so se večkrat končale s polomljenimi kostmi, vdihavanja drobovja mrtvih vran, bruhanje po občinstvu). Ob tem pa ne smemo pozabiti, da so Slipknot znali prepričati z glasbo in to je najbolj razvidno na že omenjenem prvencu, ki bi ga lahko opisal kot pravo adrenalinsko bombo. Poslušalci smo deležni dobre ure jeznega, surovega in hkrati še vedno melodičnega metala, ki se tematsko dotika mnogih strahov in frustracij postmilenijske družbe, vendar pri tem ne zapade v žalost in malodušje, ampak glasbo predstavi kot prav poseben pljunek v obraz vsemu, kar duši človeka na poti osebnega razvoja. Vokalist Corey Taylor zna s svojim glasom enako kvalitetno peti kot tudi kruliti, skozi sikajoče kitare pa je moč uživati v akrobatskem “švasanju” Joeyja Jordisona, ki še danes velja za enega najboljših bobnarjev v metalu. Z vidika vsebine je resda težko govoriti o presežkih (nekatera besedila so narejena precej na prvo žogo), toda bistvo pričujočega albuma se skriva v njegovi prav posebni energiji, ki jo deveterec izžareva in če si želite srednje poti med alternativnim in mainstream metalom, potem bodo zgodnejši Slipknot vsekakor zelo primerna izbira.

Ocena 4

Kaleidoscope (2017)

Rezultat iskanja slik za kaleidoscope 2016

Znova smo pri filmu z vsebino, o kateri je najbolj vedeti čim manj. Kaleidoscope je klavstrofobičen, mučen, mračen in izredno skrivnosten psihološki triler, ki od gledalca zahteva visoko stopnjo koncentracije ter pripravljenost, da bo moral ob nastopu odjavne špice sam interpretirati bistvo dogajanje pred seboj. V osnovi gre za film o osamljenem možakarju srednjih let, ki večino dneva preživi v svojem majhnem stanovanju in v sebi skriva nerazložljivo jezo in apatičnost do lastnega življenja. Osrednji zaplet se sicer vrti okoli skrivnostnega umora mladega dekleta na poziv, vendar ta predstavlja zgolj temelj za raziskovanje bistveno komplekšnejšega vprašanja o odnosu med glavnim junakom in njegovo posesivno, sebično ter zadirčno materjo, katera bi lahko predstavljala glavni vir vseh njegovih težav. Kakorkoli že obrnemo; Kaleidoscope ni tipično filmsko razvedrilo, ampak izdelek, primeren za gledalce z visoko stopnjo koncentracije, potrpljenja in motivacije, da bodo sami sestavili enigmatični vsebinski mozaik. Ob tem ne smemo pozabiti na odlično igro Tobyja Jonesa, ki je s svojo nerodno postavo, polomljenim načinom govora ter zadržanostjo idealen za portretiranje takšnih likov, nič slabša pa nista tesnobna atmosfera in mnogi mirni trenutki, ki omogočajo zgodbi, da brez težav diha ter gledalca odpelje v enako srhljiv kot fascinanten svet psiholoških okvar.

Ocena 4