Državljanu K. se v glavi suka

Če ste v zadnjem letu dni na televiziji večkrat uzrli sikajočega starca z rdečo kapico, ki nastope pred kamero pomotoma dojema kot histerično udrihanje po šanku, potem ste najverjetneje imeli čast spremljati križarski pohod Vilija Kovačiča oz. državljana K., kot se sam rad imenuje. Pretežno desničarski aktivist in vodja društva Davkoplačevalci se ne damo že od najave amcibioznega vladnega projekta gradnje drugega tira med Divačo in Koprom protestira zoper njegovo realizacijo. V okviru tega je tudi uspel sprožiti kar dva referenduma, vendar se je v obeh primerih ljudstvo izreklo ZA gradnjo drugega tira in državljan K. je moral priznati poraz. Ups, se opravičujem… Vili ni nikoli priznal poraza, saj je tako prvič kot drugič napovedal pritožbo zoper rezultat referenduma in po vseh možnih medijih bentil čez domnevne nepravilnosti pri glasovanju, kršenja raznih pravic ter fantomskih stricih iz ozadja, ki naj bi prali možgane volivcev in jih zapeljali k sprejemanju napačnih odločitev.

Rezultat iskanja slik za vili kovačičObičajno skušam biti do ljudi z drugačnimi mnenji vljuden in razumevajoč, toda v primeru jeznega Vilija se ne morem znebiti občutka, da bi mu bolj kot ukvarjanje s politiko koristilo obiskovanje kakšnega strokovnjaka za mirnejše živce. Ne samo, da državljan K. vsakodnevno trosi neumnosti in ni zmožen podati nobenega argumenta, ne da bi od tem izpadel kot ostarel kolerik, bistveno hujše je to, da stric sploh ne razume politične ureditve države, kateri pripada in tiste, za katere se bojda zavzema (davkoplačevalce, namreč), obravnava kot bedake.  Kovačič je namreč že dvakrat uspel izsiliti razpis referenduma za temo, ki večino državljanov sploh ne interesira, hkrati pa je v obeh primerih izrazil nezadovoljstvo nad končnim izidom, kateremu je sledila zahteva, da se referendum razveljavi. In ravno tu se postavlja najbolj absurdno vprašanje; zakaj Kovačič vse svoje moči vlaga v izpeljavo referenduma, če potem njegov rezultat razglasi za nelegitimen? Zakaj Kovačič od državljanov zahteva, da se udeležijo referenduma in izrazijo svojo voljo, če te sploh ne upošteva? Zakak Kovačič zapravlja svoj in naš dragocen čas z referendumi, za katere že vnaprej ve, da bodo neuspešni in da jih bo razveljavil? Ali ni skrajno idiotsko, da človek, ki predstavlja davkoplačevalce, brezglavo zapravlja njihov denar za referendume, na katerih želi izsiliti zgolj svojo voljo? Je to zate demokracija, državljan K.?

Rezultat iskanja slik za vili kovačič

Kovačič si je celotno državo vzel za talko. Postavil se je v kožo človeka, ki izsiljuje državljane in jim obljublja, da jim bo dal mir šele takrat, ko bodo klonili njegovi volji. V normalni državi bi takšnim osebkom že zdavnaj pokazali vrata, pri nas pa se jih žal še naprej tolerira ali celo podpira. Kovačič je v političnem smislu sprevržena osebnost, ki ne razume najbolj osnovnih pojmov demokracije in deluje kot razvajen otročaj, ki se trmasto meče po tleh ter cmeri, dokler mu starši naposled ne kupijo željene lizike.

Državljanu K. je pacient, mi pa njegove fobije.

Advertisements

Aktivizem na malo potrebo

Rezultat iskanja slik za slacktivism

Pisalo se je leto 2014. Doma sem preboleval močan prehlad, ko me je v dopoldanskih urah presenetil telefonski klic organizatorja neke velike prireditve – sicer tudi vidnega lokalnega aktivista – s prošnjo, če bi bil pripravljen sodelovati pri izvedbi dogodka. Vse, kar bi po njegovih besedah moral storiti, je to, da bi med samo prireditvijo zamaskiran vkorakal na oder in v rokah držal napis, katerega vsebina mi ni bila zaupana. Zaradi bolezni sem sodelovanje zavrnil, ob koncu pogovora pa me je organizator še prosil, naj nikomur ne govorim o tem. Prošnja se mi je zdela malce čudna, vendar sem kljub temu držal obljubo. Nekaj ur kasneje sem izvedel, da točka, za katero me je organizator želel angažirati, ni bila del kulturnega programa, ampak njegove “gverilske” akcije, v okviru sta dva zamaskiranca prekinila govor enega od predstavnikov tedanje vladne koalicije in se mu rogala s protestniškimi napisi. Ko je akcija med ljudmi sprožila več zgražanja kot odobravanja, je očitno tudi zgoraj omenjeni “aktivist” stisnil rep med noge in v medije poslal sporočilo, da s samo sabotažo prireditve ni imel ničesar.

Rezultat iskanja slik za slacktivismTakšnih in podobnih zgodb je v današnjem času vzpona pop-aktivizma, kot ga sam rad imenujem, vse več. Da se razumemo; omenjena akcija na prireditvi je bila resda rahlo trapasta in izvedena v stilu risanke A je to!, toda še zdaleč ni bila problematična. Večja težava je to, da se je njen iniciator po hladnem odzivu javnosti od nje takoj distanciral. Če smo bolj surovi; lagal je. Ne samo ljudem, katerim je skušal odpreti oči, ampak je nonšalantno pokazal sredinca tudi tistim, katere je prepričal k izvedbi protestnega cirkusa. In da ponovim; gre za človeka, ki se po medijih reklamira za dobrosrčnega aktivista, ki uživa v medmrežnem pridiganju javnosti o tem, da ne smemo živeti kot ovce, da moramo dvigniti svojo pest in se upreti eliti in organizirati razredno vstajo. Bi s takšnim človekom res šli na ulice in mu krili hrbet? S človekom, ki jo ob prvem alarmu popiha in si opere roke od sranja, ki ga je sam zakuhal? Je to aktivizem? Ali resno mislimo, da bodo takšni posamezniki doprinesli h kakršnimkoli spremembam?

Rezultat iskanja slik za slacktivismTovrstnih aktivistov je dandanes vse več. Pravzaprav jih niti nočem označiti za aktiviste, ker to vsekakor niso. So le oportunisti, mehkužci in nesramni pozerji, ki izrabljajo debate o družbenih problematike za futranje ega in krepitev občutka superiornosti nad ostalimi ljudmi. Večinoma se dotikajo tem, na katere nimajo neposrednega vpliva in ne morejo ogroziti njihovih riti. Ni presenetljivo, da je dandanes ogromno slovenskih “aktivistov” paljenih na ščitenje beguncev, priznanje Palestine (ali Katalonije, odvisno od tedna, ki določi, kaj zbudi več pozornosti) in ohranitev redke vrste akrtičnih hrčkov na severnem polu. Gre za tematike, na katere ne morejo vplivati drugače kot s čvekanjem. In medtem ko na lokalni ravni ljudje tonejo v revščino in so vsakodnevno podvrženi krivicam, ki bi jih lahko zaustavili, se naši vrli “aktivisti” raje zagreto ukvarjajo s Palestino. Ne zato, ker bi jim bilo zanjo mar, ampak ker se je lažje angažirati za stvari, za katere ti ni treba storiti praktično ničesar, razen loviti “lajke” po družabnih omrežjih in si futrati ego.

Rezultat iskanja slik za slacktivism

In če sem začel, naj tudi končam z osebno noto; zaradi “napačnih” političnih prepričanj bil vržen iz okolja, kateremu sem namenil pet let svojega življenja. Brez opozoril in pozdrava. Jebi se in adijo. Odšel sem pokončno in brez obžalovanj. Je koga od lokalnih “aktivistov” – ki so sicer bili seznanjeni s situacijo – to brigalo? Ne. In da ne bo pomote; ne počutim se užaljeno. Za njihovo podporo mi dol visi in niti najmanj nisem presenečen, da mi nihče od njih ni stopil v bran. Želim zgolj pokazati, da od “aktivistov” ne pričakujte ničesar, saj boste dobili točno to. Nič. Mogoče nekaj praznih besed in moralno podporo. Želim si, da bi znali te bleferje prepoznati in jim raniti ego. In jim tudi povedati, naj se umaknejo in pustijo tistim aktivistom v pravem pomenu besede, da spreminjajo svet s čim več kot zgolj gobcanjem.

Ni prostora za učitelje

Rezultat iskanja slik za stavka učiteljev

Da smo Slovenci znani po svoji shizofreni naravi, verjetno ni treba poudarjati. Najprej so nas polna usta, da bi delavski razred moral dvigniti pest in se upreti, ko pa do tega pride, pa nemudoma obrnemo plato in tiste na ulicah razglašamo za lenuhe, ki jim manjka pravega (beri; fizičnega) dela. Točno to se dogaja v primeru stavke zaposlenih v šolstvu, ki je znova pospremljena z raznimi trapastimi predstavami o poklicu učitelja, žaljivimi komentarji in ciničnimi pripombami, češ da šolniki nimajo pravice do stavke. Kot argument podajo naslednje: “Če lahko ena trgovka preživi s 600 evri na mesec, potem lahko tudi učitelj.” Kar lahko prevedemo v: “Jedi govna in drži gobec.” In točno to je tisto, kar današnji sistem želi od nas; da smo tihe ubogljive ovčke, ki radostno sprejmemo vsako bedno drobtino in z njo zadovoljno živimo do konca svojih dni. Še bolj hecni pa so razni “privatniki”, ki jamrajo, da oni ne morajo stavkati, ker za to nimajo časa. No, očitno ga imajo več kot dovolj, če si vedno znova rezervirajo termine za kurčenje po internetnih forumih s pisanjem komentarjev v polomljeni slovenščini.

Rezultat iskanja slik za stavka učiteljev

Ne bom našteval vseh trapastih očitkov na račun učiteljskega poklica, ker nimam veliko potrpljenja za analiziranje debilnosti, zato bom omenil enega precej izrazitega; učitelji si ne zaslužijo dviga plač, ker niso več sposobni vzpostaviti avtoritete nad otroci. To sicer drži, vendar nihče se ne vpraša, zakaj je temu tako. Zakaj učitelji niso več avtoriteta? Zakaj lahko otroci učiteljem dobesedno serjejo po glavi in pri tem niso deležni nobene vzgojne kazni? Hmm… morebiti zato, ker smo jih odrasli tako naučili? Kakšen zgled postavljamo mladim, če sami obravnavamo učitelje kot družbene izmečke? S takšnim ničvrednim odnosom namreč otrokom dajemo še več razlogov, da učitelja ne spoštujejo in da ga – po domače povedano – pošiljajo tja, kamor sonce ne posije. Učitelje zmerjamo z lenuhi, monstrumi in neizobraženimi kreteni, potem pa od naših otrok pričakujemo, da jih bodo spoštovali. Kje je tu logika? In, kaj hudiča, se je zgodilo z avtoriteto staršev? Če ti ne znajo ukrotiti svojih otrok ali pa jih ščitijo kot kočevske medvede, kako lahko potem pričakujejo, da bodo ubogali svoje učitelje?

Na tem mestu bi se sicer vprašal, zakaj starši sploh delajo otroke, ampak to naj bo debata za kdaj drugič.

V devetem krogu novinarstva

Rezultat iskanja slik za fake news

Kot novinar sem bil dejaven med letoma 2012 in 2017, torej slabih pet let. Ne ravno veliko, vendar dovolj, da sem pridobil nekaj sladkih in žal tudi grenkih izkušenj o naravi dela, katerega sem z veseljem opravljal; spoznaval sem nove ljudi, odkrival tematike, o katerih pred tem nisem vedel veliko, se seznanjal tako s tehničnimi platmi poklica, si izboljšal besedni zaklad in razvil sposobnost objektivnega in ideološko neobremenjenega informiranja javnosti. Sam namreč delujem na način, da na neko zgodbo gledam iz več zornih kotov, ne pa da slepo sledim zgolj tistemu, kar se sklada z mojimi prepričanji, ostala dejstva pa prezrem ali pa preoblikujem v sredstvo manipulacije. Novinarstvo je v prvi vrsti podajanje informacij, ki pomagajo gledalcu / bralcu, da si razširi obzorja o določeni problematiki, da morebiti nanjo gleda z drugačne perspektive in se s tem tudi nečesa nauči.

Rezultat iskanja slik za fake news

Tekom let se je ogromno ljudi na moja prepričanja odzvalo z očitkom, da imam preveč idealistična in naivna razmišljanja. In kar je najbolj žalostno; popolnoma prav imajo. Kot sem že poudaril; kot novinar sem bil aktiven pet let, kar morebiti ni veliko, vendar sem v tem času spoznal, da je novinarstva v pravem pomenu besede vse manj, je pa zato toliko več raznovrstnega oportunizma, cenenosti, nemorale, diskriminacije, hinavskega metanja polen pod noge in neokusnega zavajanja javnosti. V teh kratkih petih letih sem tega videl več kot preveč. Videl sem novinarje, ki so nesramno lagali, manipulirali s podatki in žalili ljudi na osebni ravni, vendar za to niso bili deležni prav nobenih sankcij. Videl sem novinarje, katerim je instant objava novic pomembnejša od njihove veredostojnosti. Videl sem novinarje, ki so klačeplazili pred političnimi veljaki in pisali po njihovih narekih. Videl sem ogromno, morebiti celo preveč. Tudi sam sem bil podvržen pritiskom s strani “višjih” sil, ki so mi skušali oprati možgane, vendar sem temu pravočasno rekel konec. Šlo je za težko, vendar neizogibno odločitev.

Z nastopom novega leta sem zapustil novinarske kroge. Poln bogatih izkušenj in lepih spominov, vendar hkrati tudi razočaran. Razočaran nad tem, da je novinarski poklic padel tako nizko in da v njem najbolj nastradajo tisti, ki si upajo razmišljati po svoje, medtem ko so ubogljivci in oportunisti bogato nagrajeni in zaščiteni.

Vprašanje pa ostaja: “Kako nizko lahko še pademo?”