Bringing Out The Dead (1999)

Povezana slika

Četudi ga mnogi filmski navdušenci uvrščajo med mojstre zaradi klasik kot so Taxi Driver, Raging Bull in Goodfellas, je legendarni Martin Scorsese ob koncu 90. let posnel enega svojih najboljših filmov, malo mojstrovino Bringing Out The Dead, ki temelji na istoimenskem romanu Joeja Connelyja. Moreča drama prikazuje tri nočne izmene utrujenega in nespečnega reševalca Franka (še nikoli prej in potem tako vrhunski Nicolas Cage), ki se potika po umazanih newyorških ulicah in v urbanem močvirju smrti, nasilja in drog poskuša najti zadnjo bilko upanja, s katero bi lahko odvrnil morbidne halucinacije njegovih bivših pacientov, ki jih ni uspel rešiti. Scorsese ustvari tragično različico svoje kultne črne komedije After Hours, le da tokrat niso v ospredju absurdni zapleti in odštekani karakterji, temveč pristen občutek težkega življenja nespečnika v mestu, ki nikoli ne spi. Morbidno vzdušje, ki pogosto ustvarja močan kontrast med podivjanim ritmom mesta in turobnostjo po smrti zaudarjajočih reševalnih kombijev in bolniških hodnikov, pa gledalca uspe nemudoma prikovati na ekran, tudi zahvaljujoč odličnemu glasbenemu izboru (od The Clash do UB40) ter prvorazrednemu igralskemu ansamblu. Bringing Out The Dead je film, ki posvoji elemente Scorsesejevih klasik in jih preoblikuje v mojstrovino, katera je tako blizu resničnosti, da je že kar srhljiva.

Ocena 5

Advertisements

Stranger Than Paradise (1984)

Rezultat iskanja slik za STRANGER THAN PARADISE

Mojster filmskega minimalizma Jim Jarmusch je s študentskim filmom Permanent Vacation (1980) že pridno razvijal talent, katerega je naslednja štiri leta intenzivno negoval in realiziral v svojem drugem režijskem poskusu, minimalistični črni komediji Stranger Than Paradise. Zgodbe je zgolj za vzorec; Willie je zabušant, katerega nekega dne obišče sestriščna Eva iz Madžarske in četudi med dvojico sprva vlada vse prej kot prijateljsko ozračje, se kmalu navežeta drug na drugega, medse pa sprejmeta tudi zadržanega Eddieja, s katerim kreneta na brezciljno potovanje po Ameriki. Slednje predstavlja rdečo nit filma, saj se film roga konceptu ameriških sanj in z nizanjem statičnih kadrov, znotraj katerih se ne zgodbi hkrati nič in veliko, prikaže realno sliko vsakdana glavnih junakov, ki so v neprestanem gibanju pred občutki praznine in nezadovoljstva nad lastnim življenjem. Tudi ko se v drugi polovici odpravijo na Florido z namenom, da bi ubežali sivini ameriškega severa, se zdi, da jim izlet zgolj potrdi tisto, kar so slutili; da so obtičali, vendar s tolažbo, da so vsaj skupaj. Vse to zveni kot premisa za depresiven film, vendar je Stranger Than Paradise unikatna mešanica trpkega absurda in odbitega socialnega realizma, ki perfektno zajame duh izgubljenosti ter pomanjkanja perspektive še nerojene generacije X, zraven pa še nasmeji gledalca s preprostimi vinjetami, ki so enako melanholične kot očarljive. Klasika ameriškega filmskega minimalizma.

Ocena 5

The Doors (1991)

Rezultat iskanja slik za THE DOORS 1991

Režiser Oliver Stone je z glasbeno biografsko dramo The Doors enako proslavil kot tudi ustrelil v koleno, saj je gledalec  – če sodimo po naslovu filma – obljubil zgodbo o vzponu in padcu istoimenske legendarne rock skupine, vendar pa je končni izdelek postregel s popolnoma drugačnim rezultatom. The Doors ni zgodba o skupini, ampak o njenem frontmanu Jimu Morrisonu, karizmatičnem, skrivnostnem, avtodestruktivnem ter poetičnem čudaku, katerega življenja je bil en sam velik eksces. Povedano drugače; Morrison je bil poosebljenje gesla seks, droge in rock’n’roll, kar je sčasoma privedlo do njegovega prezgodnjega konca pri komaj 27. letih. Pričujoči film z vidika avtentične biografije potegne ogromno vzporednic s provokativno dramo Sid & Nancy, ki opisuje življenje punk ikone Sida Viciousa; oba filma namreč mnogo dejstev prikrojita ali pa celo ignorirata, vendar pa po drugi strani uspešno zajameta ozračje določenega obdobja in avtodestruktivno obnašanje osrednjih portretirancev. Stone z inovativno rabo kamere, mnogimi psihadeličnimi momenti in na trenutke zelo divjim tempom izvrstno obudi čas, ko je Morrison predstavljal boga seksa in rock’n’rolla. Povrhu tega pa s pomočjo odlične igre Vala Kilmerja in izpostavljanjem odlomkov iz pesniških zbirk uspe (vsaj za silo) gledalcu približati misteriozno Morrisonovo osebnost in njegovo fascinacijo nad smrtjo, duhovnostjo ter uničenjem. Nedvomno sporna, vendar še vedno privlačna zgodba o mračnih plateh življenja na rock’n’roll avtocesti.

Ocena 4

Casino (1995)

Povezana slika

Po velikem zmagoslavju z gangstersko dramo The Goodfellas, ki je dokazala, da na svetu obstajajo ljudje, ki so že od nekdaj želeli biti barabe, se je Martin Scorsese lotil še bolj zahtevnega in ambicioznega projekta. Casino je kriminalni epos o mestu Las Vegas, kjer ima vsak posameznik možnost, da jo mahne v katerega od orjaških kazinojev in postavi svojo srečo na preizkušnjo z dvema možnima izidoma; zmagati ali izgubiti. Scorsese se portretiranja mesta iger na srečo in zabave loteva s pričakovanim izpostavljanjem kontrasta med njegovim bliščem in še toliko bolj umazanim ozadjem, polnim nasilja, korupcije, pohlepa in zarot. V središču tega se znajde Ace Rothstein (Robert De Niro), lastnik enega od kazinojev, ki je v resnici pod nadzorom lasvegaške mafije, katera mu za varnostnika dodeli psihotičkega Nickyja (Joe Pesci v eni od svojih zadnjih velikih vlog na velikem platnu), vendar pa dvojica ne računa na prihod manipulativne prostitutke Ginger (še nikoli prej tako odlična Sharon Stone), ki obema obrne življenje na glavo. Casino je nedvomno najbolj insiderski, natančen, kompleksen in izčrpen potret Las Vegasa, saj v slabih treh urah na izredno gledljiv in dinamičen način predstavi svet glamurja, iger na srečo ter organiziranega kriminala.Vrhunska igralska zasedba (z izjemo De Nira, ki znova igra samega sebe), spretna montaža, napeto dogajanje ter prepričljivo izpostavljena bregova blišča in bede Las Vegasa naredijo iz filma Casino prvorazredni gledalski užitek in nedvomno enega najboljših Scorsesejevih izdelkov. Orjaški epos z ogromno duše.

Ocena 5