Bloganje; biti ali ne biti?

17662350_1744497185862783_5928323451495383040_n – kopijaV svetu blogarstva se nahajam približno osem let. Do leta 2010 sem svoje misli o filmih, glasbi, literaturi itd. zadrževal bolj ali manj zase, četudi ne znam pojasniti, zakaj. Mogoče sem mislil, da nimam kaj pametnega za povedati, pa tudi to drži, da pisanje blogov tedaj še ni bila vsakdanja praksa, vsaj ne v tolikšni meri kot dandanes, ko je blogar že praktično vsak. Z bloganjem sem sprva poskušal preko strani Siol s stranjo Brez laži med vrsticami, ki se je osredotočala predvsem na pisanje recenzij knjig, saj je to bilo tedaj področje, na katerem se bil zelo aktiven. Četudi nisem imel ravno visoke branosti strani, mi je uspelo dvigniti nekaj pozornosti in to mi je dalo dovolj vzpodbude, da nadaljujem. Nekaj let kasneje sem odprl še en blog, tokrat z naslovom Hrupobrzec, na katerem sem ocenjeval glasbene albume, okoli leta 2015 pa je sledil še tretji blog oz. ta, ki ga trenutno berete; Razgledano, ki se je vrtel okoli moje največje ljubezni (knjige, oprostite mi!); filma. Na začetku sem objavljal zgolj kratke recenzije filmov, vendar je blog dokaj hitro rastel, dobil novo podobo ter vsebine, že omenjena bloga o knjigah in glasbi pa sem prav tako preselil na to stran zaradi večje preglednosti. In danes sem tu, kjer pač sem; Razgledano je projekt, ki se stalno razvija, njegov namen pa je bralcem ponuditi širok izbor vsebin, saj se mi zdi, da bi fokusiranje na zgolj eno področje dokaj hitro privedlo do osiromašenega materiala.

17662350_1744497185862783_5928323451495383040_nPisanje bloga jemljem precej resno, pa četudi zanj ne dobim nobenega denarja in je kot nekakšen hobi. Zakaj ga jemljem resno? Ker se mi zdi, da tega bloganju danes močno primanjkuje. Dandanes večina piše bloge iz golega dolgčasa ali pa zajebancije, ne da bi ob tem kdaj pomislili na tiste, katerim je blog namenjen; bralcem. Vse preveč je raznih vikend blogerjev, ki živijo v iluziji, da so tako zanimivi in pomembni, da morajo s svetom deliti vsako objavo iz njihovih zasebnih življenj in iz tega delajo spektakel. Če povprečnemu blogeju nekdo spraska avtomobil, bo ta fotografiral nastalo škodo, jo objavil na blogu in zraven pripisal, da je jezen. Temu se reče; tough life. Še boljši primer; nekomu crkne fikus in ta na blogu objavi vprašanje, če mu lahko kdo pove, kakšna pomirjevala naj jemlje, da bo čim manj boleče prebolel izgubo. Najboljši blogi so pa kakopak tisti, ki pišejo dolge litanije na pomembno eksistencialno vprašanje: “Zakaj so pozimi ceste zasnežene?” Takšne in podobne traparije so žal v svetu bloganja postale trend, skorajda nuja, če želiš dvigniti kaj pozornosti.

2Jaz tega ne počnem, pa četudi imam zaradi tega slabo bralnost bloga. Seveda tudi na teh straneh občasno objavim kakšno anekdoto iz resničnega življenja ali pa celo napišem kaj o sebi, vendar menim, da pri tem ohranjam zdravo mejo. Opis neke osebne izkušnje daje bralcu več možnosti, da se s tabo poveže na emocionalni ravni in bolje razume sporočilo posamezne objave. Vendar pa mora tudi pri tem obstajati neka točka, kjer moraš zapreti vrata in pustiti zasebnosti, da svobodno diha, povrhu tega pa se ob vsaki objavi vprašaj; kakšno korist bodo imeli bralci od mojih besed? Ali je to, da mi nekdo spraska avtomobil, res tako nevsakdanji pojav, da moram o njem obvestiti celotno Slovenijo? Ali ni bog za mnoge zgolj sredstvo za mentalno masturbacijo posameznikov, ki so prepričani, da morajo pisati o vsem, četudi v resnici ne vejo ničesar?

Naslednjič, ko pišete blog, ne mislite zgolj nase, ampak na bralce. Vprašajte se; ali v splošnem navalu idiotizma res potrebujemo še en blog, ki prodaja idiotizem?

 

Advertisements

Stari prdec Disney

Rezultat iskanja slik za mickey mouse money

Ob prihajajočem navalu igranih predelav klasičnih Disneyjevih risank se sprašujem, če je ljudem za njihov težko prigarani denar res popolnoma vseeno, da so ga pripravljeni vreči stran za prazen nič. Studio Disney namreč zaradi uspeha igranih predelav risank Cinderella, Jungle Book ter Beauty and the Beast namerava zlorabiti celotni katalog svoje bogate zapuščine in v kratkem bomo imeli “čast” gledati igrane različice animiranih klasik kot so Alladin, Mulan in – ne hecam se! – The Lion King. Ja, prav ste prebrali… neka brihta pri Disneyju je ugotovila, da občinstvo v tem trenutku potrebuje igrano verzijo izvrstnega animiranega filma, v katerem nastopajo same živali! Kot prvo; risanka je stara slabih 25 let in ji tudi danes ne manjka popolnoma nič. Tudi po vseh teh letih jo mnogi čislajo za eno od najboljših predstavnic svojega žanra in zatorej kot taka ne potrebuje nobene predelave. Edini, ki si to želi, je pohlepni Disney, ki očitno še nima dovolj denarja v svojem žepu. Verjetno vse tiste milijarde, ki jih prejme od franšiz Star Wars in Marvel Cinematic Universe, stari prduli Miki Miški predstavlja zgolj drobiž. Če bi Disney imel v glavi kaj več kot zgolj pohlep, bi se vsaj lotil predelav manj znanih animiranih filmov ali pa tistih, ki pri občinstvu ob izidu niso bili dobro sprejeti in tako ponujajo ogromno materiala za izboljšave.

Rezultat iskanja slik za disney greed

Pri vsem skupaj pa me najbolj skrbi to, da so takšnim projektom naklonjeni tako kritiki kot občinstvo. Kičasto mrtvilo Beauty and the Beast je javnost večinoma sprejela z odprtimi rokami in ga nagradila z milijardo dolarjev zaslužka. Z drugimi besedami; javnost – vključno s filmskimi kritiki – množično podpira Disneyjevo kreativno lenobo, pomanjkanje izvirnosti ter brezsramno uničevanje lastne filmske zakladnice. In da ne pozabimo; taista javnost je hkrati vedno pripravljena jamrati, da v filmih dandanes ni moč najti ničesar originalnega več. Da so ljudje pripravljeni plačati karto za ogled filma, ki so ga verjetni videli že stokrat (v bistveno boljši različici), je popolnoma absurdno in že skoraj tragikomično. Ali ste ljudje res pripravljeni odšteti denar za igrano reprizo nekega animiranega filma, kateremu čisto nič ne manjka? Ste ljudje res voljni požreti vsako blato, ki ga Disney servira? Zdi se, kot da bi Miki Miška postala nekakšen “orwellovski” Veliki Brat in ljudem pral možgane s svojimi potezami, ki niso nič drugega kot znamenje neskočnega pohlepa. Najbolj absurdno pri vsem skupaj pa je, da studio Disney ni toliko kriv kot ljudje, ki se jim lenoba in pomanjkanje domislic zdijo vredne njihovega časa. Disney ima pač srečo, da živi v ne pretirano bistri družbi.

Jaz pa Mikiju Miški sporočam: “Fuck you, leave my money alone.”

Zlate Maline brez vsebine

Povezana slika

Če ste vsaj približno na tekočem s podeljevanjem nagrad v filmski industriji, potem vam “priznanja” Zlata Malina verjetno ni treba posebej predstavljati; gre za ceremonijo, ki se odvija vsako leto pred podelitvijo Oskarjev in na kateri “nagrajujejo” najslabše filme lanskega leta. Dogodek je že od samega začetka mišljen kot nekakšna zajebancija, kot posmehovanje res obupnim izdelkom sedme umetnosti, včasih pa so Maline bile tudi prizorišče samoironičnega humorja kot npr. v primeru igralk Halle Berry, ki je za svojo vlogo v filmu Catwoman prejela Malino in jo na zabavo vseh tudi solzno sprejela. Če potegnemo sklep; Zlate Maline nihče ne jemlje resno, so zgolj priložnost, da se ljudje znova nasmejijo smetem, katere so minulo leto morali prenašati na velikem platnu.

Rezultat iskanja slik za the mummy 2017 poster

Pa vendar vsaka, še tako dobra šala slej ko prej zvodeni, če jo ne uspeš razviti v nekaj več, kar pa Malinam zadnja leta ne uspeva najbolje. Tudi najbolj cinični filmski navdušenci, ki uživajo v zlivanju gnojnice po slabih filmih, so namreč mnenja, da so se Zlate Maline v zadnjih letih spremenile v en sam nedomiselni dolgčas. Dovolj je že, če pogledamo izbiro kandidatov za najslabši film leta 2017; The Emoji Movie, Baywatch, The Mummy, Fifty Shades Darker in Transformers: The Last Knight. Ali bi lahko našteli bolj predvidljivo in lenobno izbiro, kot je tale? Ne rečem, da omenjeni filmi niso zanič, ampak takšne izbire več kot očitno kažejo na to, da Malinam primanjkuje domišljije in napora za iskanje kakšnih bolj izvirnih idej. Problem je seveda v tem, da so takšni filmi preveč enostavne tarče za norčevanje. Vse, kar Maline skušajo, je to, da zbijajo zlajane šale na račun tega, kako butast je izgledal Tom Cruise v filmu The Mummy. Ali pa da je Zac Efron totalni kreten v komediji Baywatch. Ali pa da ima The Emoji Movie ogromno šal o drekcih. Tovrstne šale smo slišali že stokrat in so slej ko prej postale dolgočasne, Maline pa jih zgolj lenobno ponavljajo, ker se organizatorjem niti ne ljubi biti domiseln.

Rezultat iskanja slik za emoji movie wallpaper

Drugi problem pa je v tem, da Maline izbirajo filme, ki niso nujno zanič, so pa sprožili nemalo ogorčenja med kritiki in gledalci. Lansko leto se je to zgodilo filmu Mother!, ki je razdelil javnost, Maline pa so nominirale Jennifer Lawrence za najslabšo igralko. Zakaj? Ne zaradi njene igre, ampak zaradi zloglasnosti filma, kar je popolni absurd. Maline so se takšnih potez posluževale tudi v preteklosti in ne boste verjeli, kateri filmi so se v različnih kategorijah znašli med nominiranci; The Shining, Scarface, Blair Witch Project, Batman Returns, The Thing in Demolition Man. Mislim, da je to več kot zgovoren dokaz, da Maline obupano sledijo tistemu, kar je popularno, medtem ko so smeti tipa Birdemic, Troll 2 in animiranka The Legend of Titanic mirno spuščene skozi, ker v času izida ne bi dosegle takšnega odziva kot pri raznih blockbusterjih.

Je torej napočil čas, da Zlate Maline zaprejo svoja vrata? Vsekakor in to čim prej.

Kako sem pokopal heavy metal

Povezana slika

Tisti, ki se jim občasno zljubi brati moje objave na blogu, so prepričani, da sem po duši rocker / punker / metalec, verjetno zato, ker večkrat objavljam recenzije plošč izvajalcev iz omenjenih glasbenih žanrov, vendar pa vas moram razočarati in priznati, da temu še zdaleč ni tako. Nimam nobenih glasbenih prepričanj. Ne pripadam določenemu taboru in poslušam samo eno zvrst glasbe. Ne identificiram se kot metalec, punker ali rocker. Že od konca srednješolskih dni nisem več čutil potrebe, da bi vesoljnemu svetu razlagal, kaj poslušam in poziral z majicami svojih najljubših bendov. Dol mi visi za prepričanja, da moraš kot pravoverni metalec imeli lase dolge do riti, prebadati vudu lutke Justina Bieberja in imeti v omarih spravljenih miljanvženst črnih majic. Nisem mnenja, da je celotna metalska / punk / rock scena obogatena s samimi presežki in da med njimi ni moč najti nobenih neposlušljivih smeti. Nekemu bendu ne mislim dajati plus točke zgolj zato, ker igra metal, prav tako pa ne mislim vihati nosu nad nekom, ki se recimo zanima za pop, elektronsko glasbo, dance, jazz, blues ali narodnozabavno.

Rezultat iskanja slik za justin bieber metalSam poslušam vse možne zvrsti; v mojem glasbenem arhivu boste med drugim našli tako Metallico, Slayer, Bad Religion, Nirvano, Deftones, Linkin Park, Placebo, Pixies, Type O Negative, Nails, za celo tono underground black metala in kot tudi Adele, Lano Del Rey, Cat Power, UB40, Chrisa Isaaka in celo nekaj pesmi od Vanesse Anne Hudgens, Timbalanda in Kelly Family. Vem, da s tem naštevanjem nasprotujem zgornjemu mnenju, da se ne želim postavljati s tem, koga oz. kaj poslušam, vendar skušal sem vam dokazati, da svoj glasbeni okus dojemam zelo široko. In ravno na tem mestu se moje poti z današnjo metal sceno razhajajo, saj se mi zdi, da je na njej prisotnih vse preveč posameznikov, ki skušajo uveljavljati nekakšno prepričanje, da je njihova glasba vredna več od ostalih glasbenih zvrsti, še posebej sovražen odnos vzpostavijo do pop glasbe, čeprav niso sposobni naštetiti več kot tri najbolj zlajane izvajalce, ki jih slučajno opazijo na MTV-ju. Takšen odnos mi gre pošteno na živce, še posebej zaradi izrazite dvoličnosti ljudi, ki se po eni strani propagirajo kot strpni in razumevajoči, v isti sapi pa napadajo oboževalce nekega pop izvajalca in jih zmerjajo s “pedri” (sicer ne vem, kakšno vezo ima kvalitete glasbene s spolno usmerjenostjo občinstva, ampak tudi prav). In samo, da smo si na jasnem; pop glasba ima svoj delež gnilih jabolk. Tako kot jih ima tudi metal. Ali punk. Ali rock. V vsakem glasbenem žanru najdeš kvaliteto in sranje (odvisno od posameznikovih preferenc, seveda). Tisti, ki recimo meni, da so vsi metal ali pop bendi zanič, s tem zgolj dokazuje, da je prelen, da bi podrobneje analiziral sceno in ločil zrno od plevela.

Rezultat iskanja slik za slipknot overrated

Za na konec pa naj omenim še en pojav; veliko glasbenih skupin iz omenjenih glasbenih vod (metal, punk, rock) se pogosto cmerijo, da jih radijske postaje ignorirajo in da bi lahko s podporo skupnosti lahko postali bolj popularni, hkrati pa zatrjujejo, da se borijo proti establišmentu, da nastopajo izključno zaradi “ljubezni do glasbe” (verjetno zato zaračunajo po 20 evrov na glavo za koncert) in da jim je malo mar, če jih kdo posluša ali ne. Da, hudič je, če bi rad zbujal pozornost in se prodajal na trgu, hkrati pa glumil nekega upornika brez razloga, ki se pizdi zaradi lepšega.

Poanta mojega zapisa je v tem, da je glasba zelo širok pojem in da ta ne bi smela poznati ovir. S tem, da predstavniki ene glasbene zvrsti poveličujejo svojo in šikanirajo drugo, se ustvarja samo še več razlik in omejitev, zaradi katerih so ljudje prikrajšani za užitek. In če vam kot oboževalcu Dying Fetus sede recimo Kelly Clarkson, ni s tem nič narobe. Nenazadnje je glasba namenjena užitku na sto in en način.