Slipknot: Slipknot

Rezultat iskanja slik za slipknot slipknotSpomnim se trenutka, ko sem v 2. letniku srednje šole v eni od najstniških revij uzrl fotografijo devetih tipov v rdečih pajacih in s strašljivimi maskami na obrazih in nemudoma dobil občutek, da gre za zelo “evil” zadevo. Govora je o skupini Slipknot oz. “norcih iz Iowe”, ki so leta 1999 ob izidu prvenca bili po sili razmer potisnjeni v areno tedaj izredno popularnega nu metala, čeprav je bila njihova glasba bistveno bolj mračna, agresivna in surova od recimo kakšnih Limp Bizkit ali Korn. Če smo iskreni, je skupina povsem upravičila svoj zloglasni status s strašljivim imidžem in kaotičnimi koncerti, na katerih ni manjkalo ekscesov (masturbiranje na odru, bizarne akrobacije, ki so se večkrat končale s polomljenimi kostmi, vdihavanja drobovja mrtvih vran, bruhanje po občinstvu). Ob tem pa ne smemo pozabiti, da so Slipknot znali prepričati z glasbo in to je najbolj razvidno na že omenjenem prvencu, ki bi ga lahko opisal kot pravo adrenalinsko bombo. Poslušalci smo deležni dobre ure jeznega, surovega in hkrati še vedno melodičnega metala, ki se tematsko dotika mnogih strahov in frustracij postmilenijske družbe, vendar pri tem ne zapade v žalost in malodušje, ampak glasbo predstavi kot prav poseben pljunek v obraz vsemu, kar duši človeka na poti osebnega razvoja. Vokalist Corey Taylor zna s svojim glasom enako kvalitetno peti kot tudi kruliti, skozi sikajoče kitare pa je moč uživati v akrobatskem “švasanju” Joeyja Jordisona, ki še danes velja za enega najboljših bobnarjev v metalu. Z vidika vsebine je resda težko govoriti o presežkih (nekatera besedila so narejena precej na prvo žogo), toda bistvo pričujočega albuma se skriva v njegovi prav posebni energiji, ki jo deveterec izžareva in če si želite srednje poti med alternativnim in mainstream metalom, potem bodo zgodnejši Slipknot vsekakor zelo primerna izbira.

Ocena 4

Advertisements

Melvins: Pinkus Abortion Technician

Rezultat iskanja slik za melvins pinkusMelvins je ena od tistih skupin, ki je vedno prisotna na glasbeni sceni, čeprav je njen glas večinoma moč slišati iz ozadja. Je skupina, ki je preživela grunge, nu metal, emo, metalcore in številne druge glasbene trende, vendar je vedno ostajala zvesta svojemu edinstvemu glasbenemu izražanju, eksperimentiranju z zvokom in nekonformistični drži. Lahko bi rekli, da so svoj avantgardni metal, v katerega so dodane začimbe skoraj vsakega glasbenega stila, uspešno posvojili in ga dandanes pridno negujejo. Najnovejši album Pinkus Abortion Technician je izdelek, na katerem se skupina samozavestno loteva gradnje mostu med kaosom in harmonijo, melodičnostjo in hrupom, božanjem in grmenjem. Če bi malce pretiraval, bi rekel, da so Melvins edini, ki so zvok mainstreama prinesli v undergroundu kroge in ustvarili prav posebno simbiozo, kateri ni mogoče konkurirati. Ravno zato je tale plošček tako “bizaren”; pesmi kot so Moving to Florida in Don’t Forget to Breathe postrežejo z izredno nalezljivimi refreni in spevnimi vokali, hkrati pa ohranjajo držo glasbenih izobčencev, ki ne sledijo pravilom, ampak si ta ustvarjajo kar sami. In to, da se skupina loti celo legendarnih The Beatles s priredbo hita I Want To Hold Your Hand, ni prav nič presenetljivo in zgolj nazorno dokazuje, da se kolektiv lahko zabava na obeh straneh, tako med t.i. popularno glasbo kot avantgardnimi krogi. Pinkus Abortion Technician ne bo povzročil nobene revolucije znotraj glasbenih krogov, je pa plošček, s katerim Melvins dokazujejo, da so še vedno tu in da kljub letom nimajo nobene konkurence na svojem področju.

Ocena -5

Arctic Monkeys: Tranquility Base Hotel & Casino

Rezultat iskanja slik za arctic monkeys tranquility base hotel and casinoBritanske indie rockerje Arctic Monkeys sem podrobneje spremljal v času njihovega prvenca iz leta 2006, ki jih je izstrelil med superzvezdnike, domači mediji pa so jih razglasili za “the next big thing”. Še vedno se v živo spomnim evforije, ki je vladala na otoku ob zvokih hita I Bet You Look Good on the Dancefloor, ki je uspel ujeti bližnjico med garažnim rockom in pop melodiko, s tem pa nagovoriti tako glasbene sladokusce kot tudi širšo publiko. Dobrih 12 let kasneje se AM predstavljajo s svojim šestim albumom Tranquility Base Hotel & Casino, ki predstavlja odmik od prepoznavnega kitarskega zvoka skupine in to je moč razločiti že ob poslušanju uvodne pesmi Star Treatment, na kateri fantje zvenijo kot člani ležernega jazz / lounge kvarteta v objemu cigaretnega dima zakotne kavarne v pariškem predmestju. V podobnem duhu mine tudi preostanek albuma; kitare so potisnjene močno v ozadje, več poudarka pa je elektroniki, klaviaturah in pop melodijah. Vokalist Alex Turner tokrat bolj deklamira kot poje, kar pa ni moteče, saj se njegov vokal prepričljivo zlije z lahkotno atmosfero pesmi. Besedila ostajajo še vedno zabeljena z britanskim humorjem, vendar pa so tokrat v ospredju bolj globalne teme kot so človeški napuh (American Sports), politika, religija in brezglavo potrošništvo. AM tako glasbeno kot idejno odraščajo, vendar pa je uspeh zgolj polovičen; pesmi so si tako po strukturi kot vzdušju medsebojno zelo podobne in zdi se, da so fantje imeli navdiha za zgolj prvo polovico plošče, nato pa so se posvetili zgolj ponavljanju že slišanih zadev. Tranquility Base Hotel & Casino je album, ki ga poslušalec zapusti z mešanimi občutki; po eni strani je moč opaziti napredek v razvoju skupine, po drugi strani pa plošču primanjkuje raznolikosti in prave dinamike. Spodobno.

Ocena 3

Escape The Fate: I Am Human

Rezultat iskanja slik za ESCAPE THE FATE I AM HUMANČe se šesti album moderne rock zasedbe Escape The Fate začne z nadležnim in za lase privlečenim “breakdownom”,  potem je jasno, da nas čaka prava glasbena “poslastica”. Da ne bom krivičen; ETF so v preteklosti postregli s solidnimi ploščami in ustvarili kar nekaj prikupnih komadov, ki zlepa ne zapustijo poslušalčeva ušesa, vendar pride čas v karieri skupine, ko je treba storiti korak naprej in se sprijazniti z dejstvom, da nisi več najstnik. Če ti to ne uspe, potem dobiš na pladnju ploščo I Am Human, zbirko pozabljiv pesmic za občutljiva najstniška srčeca, ki želijo prerasti boy bande, niso pa še pripravljena na kaj bolj agresivnega; produkcijsko spoliran rock z močno dozo popa in klišejskimi besedili o zlomljenih srcih, ljubezenskih brodolomih in iskanju samozavesti v svetu, ki te preprosto ne razume (ali pa si zgolj želiš to, da lahko glumiš upornika). Ne znam si predstavljati, da bi pričujoči album navdušil koga nad 14. letom starosti, saj bi celo mularija v 1. letniku srednje šole ob besedilih kot so “Would you bleed for me like I bleed for you” naveličano zavila z očmi. Pa vendar; je otročja narava albuma I Am Human nekaj nujno slabega? Članom ETF bi lahko očitali, da niso zmožni kreativno odrasti, vendar pa so po drugi strani precej neškodljivi in najstnikom podajajo pozitivna sporočila. To pa se lahko tudi šteje za nekaj dobrega, kajne?

Ocena +2