GraveCoven: Coughing Blood

Medtem ko večina Amerike pri dojemanju metala ne seže dlje od Slipknot in Korn, se pod površjem skrivajo bendi, ki resda ne polnijo stadionov in naslovnic glasbenih časopisov, vendar so kljub temu (ali pa ravno zaradi tega) deležni pozornosti. GraveCoven je black metal duet iz Sacramenta, kjer vokalista Jamesa Rauha na inštrumentih spremlja multitalentirani Phillip Gallagher. Dvojica je letos izdala pošastni ep GraveCoven s štirimi avtorskimi komadi, ki nam postrežejo z umazanim, nasilnim in uničevalnim black metalom, dopolnjenim s ščepcem prvorazrednega dooma. Verjemite mi, ko rečem, da je plošček pred vami tisto, kar pri današnjem metalu najbolj pogrešam; iskrenost, pristnost, brezkompromisni pristop do ustvarjanja glasbe ter zvok, ki se ga ne bi sramovali niti kultni Bathory v svojem zgodnejšem obdobju. Pristna atmosfera, pospremljena s srhljivimi vokali, ki kar kličejo po pogubi in uničenju, je nekaj, na kar redko naletimo znotraj utrujenega žanra vse bolj skomercializirane in kozmetične metal godbe. Ne bom trdil, da GraveCoven odkrivata toplo vodo in postavljate temelje za glasbeno revolucijo, vendar pa je navkljub temu Caughing Blood obvezna roba za oboževalce neprilagojenih oz. ekstremnih oblik glasbe.

Ocena +4

Advertisements

Vomitor: Pestilent Death

Rezultat iskanja slik za vomitor pestilent deathVomitor so zlovešča simbioza death in trash metala iz Avstralije, v njej pa se med drugim nahajajo člani enako brutalnih zasedb kot so Anatomy in Portal. Za razliko od omenjenih kolektivov, katerih glasbeno izražanje temelji na raziskovanju zvoka, so Vomitor bolj klasično zastavljen bend, ki črpa inspiracijo iz starošolske death / trash metal zakladnice 80. in zgodnjih 90. let. Kako to zveni v praksi, pa si lahko poslušate na najnovejšem albumu Pestilent Death, ki postreže s sedmimi stopnjami pekla v skupnem trajanju slabe pol ure. Če plošček opišem na najbolj preprost način; gre za prefinjeno mešanico starega in novega, klasičnega in inovativnega, konvencionalnega in eksperimentalnega, kot da bi v miks vrgli Slayer iz albuma South of Heaven in jih začinili z brutalnostjo novodobnih zvočnih avanturistov. Najbolj reprezentativen komad na plošči je recimo Roar of War, ki se začne s prvorazrednim kitarskim hrupom ala Portal, kasneje pa pridobi bolj klasično strukturo. Takšni prehodi so na pričujočem albumu pogosti in v marsikaterem primeru bi zveneli zmedeno in kakafonično, vendar Vomitor ohranjanjo konstistenco ter ustvarijo enako melodično kot tudi brutalno prisego eksotičnemu death metalu. Pestilent Death je izvrstna plošča, ki s svojim zvokom doseže širšo publiko, pri tem pa ne pozabi na prisego surovosti. Primerno za marsikatero metalsko uho.

Ocena +4

Slipknot: Slipknot

Rezultat iskanja slik za slipknot slipknotSpomnim se trenutka, ko sem v 2. letniku srednje šole v eni od najstniških revij uzrl fotografijo devetih tipov v rdečih pajacih in s strašljivimi maskami na obrazih in nemudoma dobil občutek, da gre za zelo “evil” zadevo. Govora je o skupini Slipknot oz. “norcih iz Iowe”, ki so leta 1999 ob izidu prvenca bili po sili razmer potisnjeni v areno tedaj izredno popularnega nu metala, čeprav je bila njihova glasba bistveno bolj mračna, agresivna in surova od recimo kakšnih Limp Bizkit ali Korn. Če smo iskreni, je skupina povsem upravičila svoj zloglasni status s strašljivim imidžem in kaotičnimi koncerti, na katerih ni manjkalo ekscesov (masturbiranje na odru, bizarne akrobacije, ki so se večkrat končale s polomljenimi kostmi, vdihavanja drobovja mrtvih vran, bruhanje po občinstvu). Ob tem pa ne smemo pozabiti, da so Slipknot znali prepričati z glasbo in to je najbolj razvidno na že omenjenem prvencu, ki bi ga lahko opisal kot pravo adrenalinsko bombo. Poslušalci smo deležni dobre ure jeznega, surovega in hkrati še vedno melodičnega metala, ki se tematsko dotika mnogih strahov in frustracij postmilenijske družbe, vendar pri tem ne zapade v žalost in malodušje, ampak glasbo predstavi kot prav poseben pljunek v obraz vsemu, kar duši človeka na poti osebnega razvoja. Vokalist Corey Taylor zna s svojim glasom enako kvalitetno peti kot tudi kruliti, skozi sikajoče kitare pa je moč uživati v akrobatskem “švasanju” Joeyja Jordisona, ki še danes velja za enega najboljših bobnarjev v metalu. Z vidika vsebine je resda težko govoriti o presežkih (nekatera besedila so narejena precej na prvo žogo), toda bistvo pričujočega albuma se skriva v njegovi prav posebni energiji, ki jo deveterec izžareva in če si želite srednje poti med alternativnim in mainstream metalom, potem bodo zgodnejši Slipknot vsekakor zelo primerna izbira.

Ocena 4

Melvins: Pinkus Abortion Technician

Rezultat iskanja slik za melvins pinkusMelvins je ena od tistih skupin, ki je vedno prisotna na glasbeni sceni, čeprav je njen glas večinoma moč slišati iz ozadja. Je skupina, ki je preživela grunge, nu metal, emo, metalcore in številne druge glasbene trende, vendar je vedno ostajala zvesta svojemu edinstvemu glasbenemu izražanju, eksperimentiranju z zvokom in nekonformistični drži. Lahko bi rekli, da so svoj avantgardni metal, v katerega so dodane začimbe skoraj vsakega glasbenega stila, uspešno posvojili in ga dandanes pridno negujejo. Najnovejši album Pinkus Abortion Technician je izdelek, na katerem se skupina samozavestno loteva gradnje mostu med kaosom in harmonijo, melodičnostjo in hrupom, božanjem in grmenjem. Če bi malce pretiraval, bi rekel, da so Melvins edini, ki so zvok mainstreama prinesli v undergroundu kroge in ustvarili prav posebno simbiozo, kateri ni mogoče konkurirati. Ravno zato je tale plošček tako “bizaren”; pesmi kot so Moving to Florida in Don’t Forget to Breathe postrežejo z izredno nalezljivimi refreni in spevnimi vokali, hkrati pa ohranjajo držo glasbenih izobčencev, ki ne sledijo pravilom, ampak si ta ustvarjajo kar sami. In to, da se skupina loti celo legendarnih The Beatles s priredbo hita I Want To Hold Your Hand, ni prav nič presenetljivo in zgolj nazorno dokazuje, da se kolektiv lahko zabava na obeh straneh, tako med t.i. popularno glasbo kot avantgardnimi krogi. Pinkus Abortion Technician ne bo povzročil nobene revolucije znotraj glasbenih krogov, je pa plošček, s katerim Melvins dokazujejo, da so še vedno tu in da kljub letom nimajo nobene konkurence na svojem področju.

Ocena -5