Rampage (2018)

Povezana slika

Če od filma, posnetega po retro računalniški igri, katere edini cilj je povzročiti čim več uničenja, pričakujete kaj več kot trapasto zabavo, potem si krivdo za razočaranje lahko pripišete kar samemu sebi. Rampage je namreč točno tisto, kar so obljubili napovedniki; slabi dve uri dolgo brezmožgansko razvedrilo, z mišicami, eksplozijami in rjovenjem napolnjen akcijski tornado, ob katerem se resnično ne splača razmišljati, če dogajanje pred vašimi očmi sploh deluje smiselno. Nenazadnje gre za film, v katerem se Dwayne Johnson postavi po robu podivjanim pošastim, ki so posledica nevarnega eksperimenta, med drugim za razdejanje poskrbijo orjaški mutantski krokodil, volk ter osrednja zvezda filma, gorila George. Da izdelek brez sramu kopira vsebine iz serije filmov o legendarnih King Kongu in Godzilli (še posebej v zaključnem delu) verjetno ni treba poudarjati, toda to niti ni tako moteče, saj pričujoči spektakel ponudi kar nekaj razlogov za vsaj enkratni ogled; Johnson in Jeffrey Dean Morgan se znova izkažeta s svojo magnetno karizmo, akcijski prizori so impresivni, dogajanje pa dovolj kratkočasno ter dinamično, da ob njem gledalca ne okuži dolgčas. Edino, kar pa močno pokvari vzdušje, je izredno cenen zaključek, ki se nesramno igra z gledalčevimi čustvi in prepričljivo dramatičnost prizorov spremeni v slabo šalo. Rampage je zabaven film, ki ne razočara… predvsem zato, ker že od samega začetka ni obetal veliko.

Ocena 3

Advertisements

Ready Player One (2018)

Rezultat iskanja slik za ready player one

Steven Spielberg je močno zaposlen; še pred nekaj meseci se je z zgodovinsko dramo The Post potegoval za Oskarja, kmalu zatem pa je že predstavil svoj najnovejši projekt, razburljivo ZF pustolovščino Ready Player One, posneto po istoimenski knjižni uspešnici Ernesta Clinea. Zgodba filma je postavljena v leto 2045, ko svet postane smrdljiva apokaliptična luknja, človeštvo pa se pred kruto resničnostjo zateka v pravljično vesolje programa virtualne resničnosti OASIS. Ko njen avtor, ekscentrični bogataš Halliday, nenadoma umre, ta svoje celotno premoženje zapusti tistemu, ki bo znotraj OASISa našel t.i. “velikonočno jajce”, v dirko pa se med drugim spustijo naivni mladenič Wade ter pohlepna korporacija, ki želi zlorabiti virtualno resničnost v namene zasuženjenja ljudi. Ready Player One je film, ki gledalca nemudoma prepriča s čudovito vizualno podobo sveta OASISa, ki je izredno barvit, zaznamovan s presunljivo akcijo, humorjem ter dinamičnim dogajanjem. Hkrati je virtualna resničnost napolnjena z raznimi nostalgičnimi sadeži iz 80. in 90. let ter popkulturnimi referencami na filmske uspešnice kot so Jurassic Park, Godzilla, King Kong, Back to the Future itd. Če smo pošteni, so takšne stilistične poteze v zadnjih letih zelo popularne, zato ni presenetljivo, da se jih tokrat oklepa tudi Spielberg. Vendar pa mora film za dober vtis pustiti kaj več kot zgolj lep videz in naslanjanje na nostalgijo, tu pa Ready Player One naleti na oviro; zgodba je zelo generična in dolgočasna, liki nezanimivi, film proti koncu postane tako nabasan s posebnimi učinki, da izpade izumetničeno, neprestano mežikanje gledalcu z že omenjenimi referencami pa zelo hitro postane moteče in nesmiselno. Kot da nas Spielberg skuša z nostalgijo spomniti, da tam zunaj obstajajo filmi, ki so dosti boljši od tega pred našimi očmi. Ready Player One je film, ki premore ogromno stila, vendar pa mu zato primanjkuje toliko več vsebine in rdeče niti.

Ocena 3

300 (2006)

Povezana slika

Zack Snyder se je v svojem superherojskem spektaklu Batman V Superman: Dawn of Justice pri kreiranju Batmana močno zgledoval po stripih Franka Millerja, vendar pa tega ni storil prvič. Pred dobrim desetletjem je Snyder ekraniziral Millerjev stripovski roman 300, ki predstavlja (zelo) svobodno interpretacijo starodavne bitke pri Termopilah leta 480 p.n.š., ko se je osvajalski perzijski vojski po robu postavilo zgolj 300 špartanskih bojevnikov, ta dogodek pa je navdihnil preostalo Grčijo k množičnemu uporu. Naj vas že vnaprej opozorim; če pričakujete zgodovinsko natančen in avtentičen film, potem 300 ni izbira za vas, saj gre v prvi vrsti za stilsko dovršeno pustolovsko akcijo v službi spektakla, vendar s tem ni mišljeno nič slabega. 300 je film, ki že od prvega kadra jasno nakaže, da je posnet po stripu in tako prepriča z unikatno vizualno podobo, osupljivimi akcijskimi prizori, izvrstnim tempom, hkrati pa postreže z nekaj zgodovinskega ozadja in dialogi, ki niso ravno vrhunski, po drugi strani pa premorejo dovolj epskosti, da ne izpadejo preveč trapasto. Igralska zasedba svoje delo opravi v skladu s pričakovanji, je pa res, da Gerard Butler kot špartanski kralj Leonidas predstavlja takšno karizmo, da gledalca prikuje na ekran. 300 je izvrsten stripovski film, prava “moška” akcija, ki pa nikoli ne zapade na raven idiotizma in gledalca razvaja povsem neškodljivo.

Ocena 4

Star Wars: The Last Jedi (2017)

Rezultat iskanja slik za star wars the last jediThe Force Awakens, sedmo poglavje vesoljske opere Star Wars, so oboževalci sprejeli z naklonjenostjo, še posebej zaradi tega, ker jim je pihal na dušo z neprestanim izpostavljanjem ikonografije, epizodnimi vlogicami že znanih junakov ter na vsebinski ravni zvesto ponovitev prvega dela, The New Hope. Dve leti kasneje je J.J. Abrams prepustil režijski stolček Rianu Johnsonu, ki je zgodbo o epskem spopadu med Prvim Redom in odporniškim gibanjem za prihodnost galaksije ponesel na novo raven. Ali pa jo obrnil na glavo, odvisno koga vprašate. The Last Jedi je med kritiki požel hvale zaradi mnogih drznih (in za mnoge spornih) odločitev, katerih nameni je bil pretrgati vez z nostalgično vrednostjo franšize in to z novimi idejami popeljati v prihodnost. In če so kritiki to igro sprejeli, je bil odziv oboževalcev Star Wars bistveno manj usmiljen; TLJ je popolnoma razdelil občinstvo, sprožil mnoge burne debate, pravi indikator vrzeli med kritiki in gledalci pa je razviden na spletni strani Rotten Tomatoes, kjer so bili prvi filmu naklonjeni v večini (91%), medtem ko je navdušenost občinstva bistveno nižja (le 48%). Takšni odzivi so presenetili tudi mojo malenkost, saj je TLJ vsaj na prvi pogled deloval kot mokre sanje vsakega oboževalca franšize; film se namreč v celoti posveča junaku, zaradi katerega se vojna za galaksijo tudi začela – Luku Skywalkerju (Mark Hamill) – in njegovi moralni razklanosti med nudenjem pomoči odporniškemu gibanju ter dokončni opustiti jedijevske preteklosti. Le kateri oboževalec SW si ne želi videti filma na to temo?

Povezana slika

Že po nekaj minutah filma je jasno, da želi Johnson v že dodobra raziskano vesolje SW vnesti nekaj svežine in celo provokativnost, kar je najbolj izrazito s portretiranjem Skywalkerja kot ciničnega in nad življenjem razočaranega starca, ki nonšalantno odvrže svoj znameniti meč in skuša zakopati zapuščino jedijev. Nasploh je The Last Jedi precej bolj mračno in resnobno poglavje v vesoljski operi, kjer ni prostora za gibčne in moralno neoporečne junake. Takšen pristop do pripovedovanja zgodbe in ustvarjanja atmosfere je več kot dobrodošel, vendar pa ta nikoli ne bo padel na plodna tla pri projektih, nad katerimi lebdi orjaška roka studia Disney, ki trenutno pilotira franšizo SW. Rezultat tega je precej nekonsistenten film, ki se ukvarja s kompleksnimi vprašanji o posameznikovi morali, odgovornosti in duševni razklanosti, hkrati pa v mešalnik na silo zmeče obvezne “disneyjevske” sestavine kot so otročji humor, sentimentalnost, kozmetična politična korektnost in pomilovanje zlikovca Klya Rena do te mere, da ta postane strašansko pust in dolgočasen. The Last Jedi sicer ni tako slab film, kot menijo nekateri, saj je izvrstno odigran (Rey je še vedno vzoren primer izvrstne ženske protagonistke), temačna vizualna podoba je presenetljivo atraktivna, akcijski prizori so še vedno izvrstni in težko je zameriti Johnsonu prizadevanja, da bi gledalcu dostavil nekaj drugačnega. Škoda le, da Disney nima ravno veliko posluha za to in mu je ključnega pomena zgolj dobiček.

Ocena 3