Red (2008)

Brez naslova

Letos preminuli Jack Ketchum je že od svojega prvega zloglasnega romana Off Season veljal za literarnega posebneža in provokatorja, ki se je osredotočal na grafične opise najbolj nizkotnih dejanj, storjenih s strani človeka. Dramski triler Red, po katerem so posneli tudi istoimenski film, se loteva brezbrižnosti razvajenih mladeničev, ki se nekega dne znesejo nad umirjenim starcem Averyjem in njegovim psom Redom, katerega tudi hladnokrvno ustrelijo. Kar sledi, je sprva tiho, proti koncu pa vse bolj nasilno psihološko maščevanje človeka, ki ga zunanje okoliščine prisiljo, da se poslužuje najbolj drastičnih ukrepov za doseg pravice. Film, v katerem dominira vedno odlični Brian Cox kot Avery, v nasprotju z večino Ketchumovih adaptacij romanov ne postreže z neštetimi prizori ostudnega nasilja, vendar pa je zato toliko bolj močan po sporočilnosti, ki gledalca res vzpodbudi k razmišljanju o tem, zakaj lahko ljudje včasih postanemo pošasti in smo zmožni najbolj nizkotnih dejanj. Ob tem pa film ne pozabi na absurdnost situacije, ki od storilcev zahteva zgolj opravičilo, vendar pa napuh ter brezbrižnost rodita nepotrebno nasilje ter tragičen konec. Red je oster dramski triler, ki vas bo ujezil. Predvsem zato, ker je na trenutke prav boleče realističen.

Ocena +4

Advertisements

GraveCoven: Coughing Blood

Medtem ko večina Amerike pri dojemanju metala ne seže dlje od Slipknot in Korn, se pod površjem skrivajo bendi, ki resda ne polnijo stadionov in naslovnic glasbenih časopisov, vendar so kljub temu (ali pa ravno zaradi tega) deležni pozornosti. GraveCoven je black metal duet iz Sacramenta, kjer vokalista Jamesa Rauha na inštrumentih spremlja multitalentirani Phillip Gallagher. Dvojica je letos izdala pošastni ep GraveCoven s štirimi avtorskimi komadi, ki nam postrežejo z umazanim, nasilnim in uničevalnim black metalom, dopolnjenim s ščepcem prvorazrednega dooma. Verjemite mi, ko rečem, da je plošček pred vami tisto, kar pri današnjem metalu najbolj pogrešam; iskrenost, pristnost, brezkompromisni pristop do ustvarjanja glasbe ter zvok, ki se ga ne bi sramovali niti kultni Bathory v svojem zgodnejšem obdobju. Pristna atmosfera, pospremljena s srhljivimi vokali, ki kar kličejo po pogubi in uničenju, je nekaj, na kar redko naletimo znotraj utrujenega žanra vse bolj skomercializirane in kozmetične metal godbe. Ne bom trdil, da GraveCoven odkrivata toplo vodo in postavljate temelje za glasbeno revolucijo, vendar pa je navkljub temu Caughing Blood obvezna roba za oboževalce neprilagojenih oz. ekstremnih oblik glasbe.

Ocena +4

Vomitor: Pestilent Death

Rezultat iskanja slik za vomitor pestilent deathVomitor so zlovešča simbioza death in trash metala iz Avstralije, v njej pa se med drugim nahajajo člani enako brutalnih zasedb kot so Anatomy in Portal. Za razliko od omenjenih kolektivov, katerih glasbeno izražanje temelji na raziskovanju zvoka, so Vomitor bolj klasično zastavljen bend, ki črpa inspiracijo iz starošolske death / trash metal zakladnice 80. in zgodnjih 90. let. Kako to zveni v praksi, pa si lahko poslušate na najnovejšem albumu Pestilent Death, ki postreže s sedmimi stopnjami pekla v skupnem trajanju slabe pol ure. Če plošček opišem na najbolj preprost način; gre za prefinjeno mešanico starega in novega, klasičnega in inovativnega, konvencionalnega in eksperimentalnega, kot da bi v miks vrgli Slayer iz albuma South of Heaven in jih začinili z brutalnostjo novodobnih zvočnih avanturistov. Najbolj reprezentativen komad na plošči je recimo Roar of War, ki se začne s prvorazrednim kitarskim hrupom ala Portal, kasneje pa pridobi bolj klasično strukturo. Takšni prehodi so na pričujočem albumu pogosti in v marsikaterem primeru bi zveneli zmedeno in kakafonično, vendar Vomitor ohranjanjo konstistenco ter ustvarijo enako melodično kot tudi brutalno prisego eksotičnemu death metalu. Pestilent Death je izvrstna plošča, ki s svojim zvokom doseže širšo publiko, pri tem pa ne pozabi na prisego surovosti. Primerno za marsikatero metalsko uho.

Ocena +4

Dark Crimes (2018)

Rezultat iskanja slik za dark crimes

Po dolgem premoru se na velika platna vrača eden od najbolj priljubljenih komikov 90. let, Jim Carrey, vendar tokrat v izredno resni in zanj precej zahtevni vlogi. Dark Crimes je mračna, depresivna in bizarna kriminalna drama o poljskem detektivu Tadeku, ki preiskuje nikoli razrešen umor poslovneža in pod drobnogled vzame priljubljenega pisatelja kriminalnih romanov Kozlowa, ki v knjigah opisuje umore, katerih okoliščine so sumljivo podobne tistim iz resničnih policijskih primerov. Pričujoči film se oklepa načel minimalizma, da bi s čim manj dialogov in razlaganj razvil svojo zgodbo in like, zato ni presenetljivo, da je po vizualni plati zelo prepričljiv; zrnata sivina in hlad mestnih ulic in majhnih stanovanj sovpadata z občutki glavnega junaka, ki se s poglobitvijo v primer začne psihično sesuvati in spopadati z občutki tesnobnosti ter kafkovske brezizhodnosti. Zgodba se ne more pohvaliti z izvirnostjo in končni preobrati niso pretirano šokantni, prav tako pa se zdi, da je velika večina likov zreduciranih na preproste skice, ki so večkrat v kadru zgolj zato, da ta ne izpade preveč prazen. Carrey s svojim poljskim naglasom deluje nekoliko komično, čeprav mu je treba priznati, da se samozavestno spusti v precej mračen material in ga suvereno pripelje do konca. Dark Crimes je film, v katerem bodo uživali tisti, ki lahko odmislijo predvidljivosti vsebine in uživajo v vizualni srhljivki z dobro igro ter pristnim vzdušjem.

Ocena -4