The 15:17 to Paris (2018)

Po ogledu najnovejšega filma legendarnega igralca in režiserja Clinta Eastwooda se sprašujem, kaj točno se dogaja z nekoč enim najboljših avtorjev sedme umetnosti na svetu. Da Eastwood ni več v najboljši formi, je sicer jasno že nekaj časa; leta 2014 je postregel z biografijo American Sniper, ki je bila resda nominirana za Oskarja za najboljši film, vendar je moji malenkosti predstavljala manjše razočaranje, vsaj glede na preteklo impresivno Eastwoodovo zapuščino. Enako medli občutek me je spremljal ob njegovem naslednjem filmu Sully, ki je sicer zanimivo zgodbo o resničnem pilotu letala in ozadju “čudeža na reki Hudson” prikazal na dokaj pozabljiv in skorajda dolgočasen način. Vendar očitno sta bila omenjena filma napovednika mračnih časov, ko bo Eastwood trčil ob dno. In tokrat mu je to “uspelo”. The 15:17 To Paris je megalomanska katastrofa od filma, ki meče veliko senco razočaranja in jeze na avtorjeve klasike kot so Unforgiven, Gran Torino in Bird. Eastwood se tokrat znova loteva portretiranja ameriških herojev v boju proti terorizmu, saj skuša rekonstruirati dogodke 21. avgusta 2015 ko so trije ameriški turisti, sicer mladi voaki, na vlaku proti Parizu zaustavili terorista in rešili mnogo nedolžnih življenj. Kar je pri filmu – vsaj na papirju – najbolj zanimivo, je to, da v njem nastopajo resnični heroji, ki so preprečili napad in tako igrajo samega sebe. Takšni eksperimenti so vedno zanimivi, a hkrati tvegani, saj imamo opravka z nešolanimi igralci v glavnih vlogah.

Povezana slika

A slednje je pri pričujočem filmu še najmanjši problem. The 15:17 to Paris namreč daje vtis, kot da bi ga posnel nek amaterski študent režije, ki še ni popolnoma prepričan, kako bi povprečni film moral funkcionirati in končni rezultat je temu primerno porazen. Vse pa je še bolj absurdno zaradi dejstva, da je film režiral Eastwood, eden najbolj drznih in inovativnih filmarjev, ki ima za seboj zavidanja vredno kilometrino in se spozna na svoje delo. The 15:17 to Paris je film, kateremu preprosto spodleti na vsaki ravni. Eastwooda bolj kot osrednji dogodek (teroristični napad na vlaku) zanima življenje glavnih junakov, ki pa je prikazano sila zmedeno, nefokusirano in dolgočasno; tako smo velikokrat priča dogodkom, ki so povsem brez konteksta (dva od glavnih junakov naj bi v mladosti imela težave z obvladovanjem jeze, vendar film tega sploh ne razišče) ter obupnim vsebinskim mašilom (med drugim glavne like spremljamo na počitnicah po Evropi, ko se vozijo naokoli z gondolo, se zabavajo v klubu in – ne hecam se – naročajo sladoled). Trije glavni igralci se resda močno trudijo, da bi pustili vtis pri gledalcu, vendar jim ne uspe zaradi naravnost smešnih dialogov ter dejstva, da jim Eastwood ne poda veliko razlogov, da bi v filmu o njihovih življenjih sploh obstajali. In kot že rečeno; ker ne gre za šolane igralce, jim lesene nastope odpustim, vendar problem je tudi v tem, da v filmu enako zanič igra preostala profesionalna igralska zasedba, ki začudoma sestoji iz samih komikov. The 15:17 to Paris je porazen film. Je najslabši film Clinta Eastwooda in eden od resnih kandidatov za najslabši film leta 2018.

Ocena 1

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s